Inštitut "Dr. Josif Pančić"
Pančićev inštitut: Kjer se narava sreča z znanostjo.
V drugi polovici štiridesetih let prejšnjega stoletja so bile pod vodstvom dr. Jovana Tucakova, takrat docenta pri predmetu Farmakognozija na oddelku za farmacijo Medicinske fakultete v Beogradu, organizirane številne raziskovalne ekskurzije z namenom preučevanja in nabiranja zdravilnih rastlin, po vseh koncih takratne države, kjer so bili poleg študentov farmacije zadnji letniki tudi študenti Biološke, Kmetijsko-gozdarske, Medicinske in Veterinarske fakultete. V skladu s tem in na pobudo dr. Tucakova je bil leta 1948 ustanovljen Inštitut za preizkušanje zdravilnih rastlin Ljudske republike Srbije. Inštitut se je do danes večkrat reorganiziral in preimenoval. Svojo dejavnost je dopolnil s pridelavo, predelavo in prometom z zdravilnimi in aromatičnimi rastlinami, njihovim reprodukcijskim materialom, proizvodnjo eteričnih olj in drugih rastlinskih derivatov, prodajo čajev in nadaljuje z delom na področju kmetijskih raziskav pri selekciji zdravilnih in aromatičnih rastlin za ustvarjanje novih sort, določa optimalne agrotehnične normative za njihovo pridelavo v plantažni pridelavi, s ciljem zagotavljanja potrebnih rastlinskih surovin. V zadnjih desetih letih je Inštitut v skladu s sprejetimi investicijskimi načrti izvedel gradbeno prenovo okoli 3.000 kvadratnih metrov delovnih površin v proizvodnem sektorju, posodobil predelavo zdravilnih zelišč in izboljšal delovne pogoje zaposlenih s čimer je izpolnil zahteve HACCP standarda.
Akademik Dr. Josif Pančić
Josif Pančić se je rodil 5. aprila 1814 v mestecu Ugrina pri Bribirju na današnjem Hrvaškem kot Josip. Josip je bil četrti od petih otrok Pavla in Margarite. Njegovi starši so, tako kot ostali prebivalci njegovega rodnega kraja, živeli težko življenje, bili so kmetje, živinorejci in vinogradniki, kar je zagotovo vplivalo na to, da je Pančić že v zgodnjem otroštvu vzljubil naravo in začutil neločljivo povezanost med človek in to.
Za Josipovo šolanje je skrbel stric Grgur. Pančić je osnovno šolo končal v Gospiću, gimnazijo pa na Reki. Po končani gimnaziji leta 1830 je nadaljeval šolanje na gimnaziji Regia Academica Scientiarum v Zagrebu, na Filozofski fakulteti. Leta 1832 je prestopil na Medicinsko fakulteto v Pešti, kjer je poleg drugih predmetov obiskoval predavanja iz botanike pri takrat znanem botaniku Sadlerju. Za doktorja medicine je bil promoviran 7. septembra 1843. Za svojo doktorsko disertacijo izbral temo iz botanike z naslovom Taxilogia botanica, ki jo je napisal v latinščini, to pa je bilo tudi njegovo prvo znanstveno delo. Ob delu kot zdravnik, se je ukvarjal s proučevanjem zdravilnih rastlin. S svojim predanim delom je opozoril nase in 8. januarja 1850 postal dopisni član Društva srbske slovesnosti. Leta 1853 je bil imenovan za profesorja naravoslovja na beograjskem liceju.
Na Liceju in kasneje na Veliki šoli je Pančić deloval do konca svojega življenja in vzgojil številne generacije učencev. Poučeval je botaniko, zoologijo, mineralogijo z geologijo in agronomijo, kasneje pa meteorologijo in fizično geografijo. S svojim znanstvenim delom si je pridobil velik domači in mednarodni ugled. Bil je prvi rektor Velike šole v Beogradu (1866), današnje beograjske univerze, na to mesto je bil izvoljen šestkrat. V letih 1870 in 1871 je bil poslanec in podpredsednik srbske skupščine. S kraljevim dekretom na predlog ministra za prosveto je bil aprila 1887 Pančić imenovan za prvega predsednika Kraljeve srbske akademije (danes Srbska akademija znanosti in umetnosti – SANU).
V okviru svojega znanstvenoraziskovalnega dela (neumorno naravoslovno raziskovanje Srbije, Črne gore, Bolgarije in takratne Avstro-Ogrske) je objavil 26 znanstvenih del s področja botanike, štiri pomembna dela s področja zoologije in okoli dvajset drugih strokovnih in poljudni članki. Pančićevo najbolj znano botanično odkritje je zagotovo edinstvena iglasta smreka – Picea omorika (Pančić). Tuji avtorji so jo imenovali srbska smreka, Pančić pa “ledena lepotica”. Pančić je odkril in opisal dve za znanost novi kobilici, eno z območja gorovja Rila v Bolgariji in drugo iz gorovja Tare v zahodni Srbiji. Pančić je odkril tudi številne druge vrste z izjemnimi botaničnimi značilnostmi, predvsem dve endemični in reliktni rastlini iz rodu ramonde (Ramonda serbica in Ramonda nathaliae), ter celo vrsto drugih rastlin z lastnim trudom ustvaril prvi Botanik Vrt, laboratorij leta 1874 pod vedrim nebom, na Dorćolu ob bregu Donave. Vrt pa je bil občasno izpostavljen poplavam, v letih 1888 in 1889 pa so velike poplave nepovratno uničile zasajene rastline.
Pančić je umrl 8. marca (25. februarja) 1888, sredi svojega dela. Predgovor za knjigo Botanični vrt je dokončal nekaj dni pred smrtjo. Pokopan je bil v Beogradu, da bi se mu izpolnila zadnja želja, da bi našel večni počitek na gori, ki jo je imel posebej rad in jo je predano raziskoval, so njegove posmrtne ostanke 5. julija 1951 prenesli v mavzolej na vrhu Kopaonika. Najvišji vrh Kopaonika (2017m) je dobil ime po srbskem botaniku Pančićev vrh.
